Potovanje po Beli reki

Opis

Leta 1850 je izdal Vinko Fereri Klun priredbo Knobleharjevega prvega dnevnika potovanja po reki Nil. V priredbo je vključil tudi poročila iz časopisja. Knoblehar se je odpravil 10. novembra leta 1849 z najeto jadrnico v spremstvu Angela Vinca, Emanuela Pedemonteja in sedmih arabskih trgovskih ladij iz Kartuma po Beli reki proti ekvatorju. Pot jih je vodila mimo plemen Arapov, Šilukov, Dinkov, Nuerov, Kikov, Heliabov, Barijcev in drugih. Divjaki, kot so imenovani v knjigi, so se belcev bali, saj so bili vajeni Turkov, ki so jih trpinčili ter prodajali v suženjstvo. Zaradi strahu so se ob prihodu belcev poskrili. Eden izmed ključnih ciljev misijonarjev je bila tudi odprava suženjstva, s katerim so se srečevali na vsakem koraku. Knoblehar je v dnevniku opisoval kulturološke značilnosti plemen ter okolja, v katerem so prebivali. Za afriška plemena in za raziskovalce so bili obiski svojevrstna zanimivost, saj jim je bilo marsikaj neznanega. Plemena so se navduševala nad steklenimi biseri, zvoki harmonike in podobno. Afričani so slonove zobe, hrano in drugo s posadko zamenjevali za steklene bisere in podobne stvari. Na poti so imeli pomembno vlogo tolmači. V veliko pomoč so jim bili tudi tisti, ki so jih vzeli s sabo kar med potjo. Knoblehar je z odpravo po 67 dnevih plovbe dosegel najjužnejšo točko, saj so premagali slap, pri katerem so se prejšnji raziskovalci zaradi težavnosti terena obrnili. Medtem ko so se prejšnje odprave končale na 4°50', je Knoblehar prodrl do 4°40' severne zemljepisne širine, do gore oziroma istoimenske vasi Logvek. Že v vasi Tokiman je bilo srečanje še posebej vznemirljivo, saj domorodci še nikoli niso videli belega človeka, čeprav so govorice o belih ljudeh prišle tudi do njih. 17. januarja so se raziskovalci odpravili nazaj proti Kartumu. Zamisel o postavljanju misijona med Barijci se ni uresničila, čeprav je bilo sprva že vse dogovorjeno, saj so Turki, ki so spremljali Knobleharjevo odpravo, prikazali ljudem misijonarje kot zle čarovnike. V Kartum so se vrnili 7. marca leta 1850. Potovanje je trajalo 113 dni. V dodatku h knjigi je omenjen še Knobleharjev obisk v Rimu po prihodu s potovanja po Belem Nilu leta 1850 ter opis poti nazaj v Kartum.

Knobleharjevo življenje in delo

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal na licej (1837) ter kasneje še na bogoslovje (1839) v Ljubljani. Na odločitev za njegovo nadaljnjo poklicno pot je vplival misijonar Irenej Friderik Baraga. V Rimu je nadaljeval študij na misijonskem zavodu Propagande. Po posvetitvi v duhovnika (1845) ter po dokončanem doktoratu iz teologije se je odpravil v Afriko. Z misijonarji so prispeli v mesto Kartum (1848), kjer so postavili misijonsko postajo. Po smrti Maksimilijana Rylla (1848) je prevzel misijon Knoblehar. Misionarji so skrbeli za širjenje krščanske vere. Pomembno pa so tudi prispevali k odpravi suženjstva. Leta 1850 je med potovanjem po Belem Nilu kot prvi belec prodrl najjužneje, in sicer vse do gore Logvek. Zaradi svojih dosežkov je postal častni član Geografskega društva na Dunaju (1857). Leta 1850 je Vinko Fereri Klun izdal v slovenskem in nemškem jeziku knjigo Potovanje po Beli reki, v kateri je priredil Knobleharjev dnevnik s prvega potovanja po Nilu ter poročila na to tematiko iz časopisja. Vrnitev v domovino (1850) je izkoristil za zbiranje novih finančnih sredstev in misijonarjev. Na Dunaju si je pridobil pokroviteljstvo cesarja Franca Jožefa I. Na avstrijskih tleh so ustanovili »Marijino društvo za širjenje katoliškega misijona v osrednji Afriki« ter avstrijski konzulat v Kartumu (1850). S seboj je pripeljal tudi številne misionarje (Martin Dovjak, Janez Kocijančič, Matevž Milharčič, Jernej Mozgan, Oton Trabant). Dve leti kasneje sta se med drugim pridružila še Luka Jeran ter Jožef Lap. Vrnitev v Kartum je pomenila nadaljevanje gradnje misijona (1851). Poleg tega so ustanovili še dve misijonski podružnici Gondokor (1852) in Sv. Križ (1854). Zaradi visoke smrtnosti evropskih misionarjev je začel pošiljati na izobraževanja v Evropo tudi domačine iz Sudana. Umrl je 13. aprila 1858 v Neaplju.

Strokovne reference in viri

• Frelih, M. 2009: Sudanska misija 1848–1858: Ignacij Knoblehar - misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov=Sudan mission 1848–1858: Ignacij Knoblehar - missionary, explorer of the White Nile and collector of African objects. Ljubljana. [COBISS-ID 246356480]
• Šmitek, Z. 1991: Knoblehar Ignacij. Enciklopedija Slovenije 5 Kari–Krei, 165–166. Ljubljana. [COBISS-ID 17411]

Avtor zapisa

Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Šavc, U. 2010: Potovanje po Beli reki. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/310-potovanje-po-beli-reki.