Škocjanski zatok

Opis

Škocjanski zatok je polslana laguna v neposredni bližini Kopra. Ujet je med mestom in Luko Koper na eni ter železnico in obalno štiripasovnico na drugi strani. Velja za največje brakično mokrišče pri nas in je pribežališče številnih vrst ptic, dvoživk in plazilcev ter primerno rastišče za številne močvirne in slanoljubne rastline.

Nastanek Škocjanskega zatoka je v veliki meri povezan z urbanim razvojem Kopra in njegovega bližnjega zaledja. Mesto je sprva zraslo na nekdanjem otoku. Med obalo in otokom so vse od rimskih časov nastajali bazeni za pridobivanje soli. Soline pa so gradili tudi v severovzhodnem delu Koprskega zaliva ob izlivu Rižane v morje. Nekdanji Škocjanski zaliv je tako postajal vse manjši in vse bolj zaprt. V začetku 20. stol. so bile soline zaradi padca cene soli postopoma povsem opuščene in prepuščene propadanju, vse dokler jih niso v tridesetih letih 20. stol. z obsežnimi melioracijskimi deli izsušili in preuredili v kmetijska zemljišča. Mesto Koper je bilo tako povezano s kopnim. V času nastanka Luke Koper, ko so med mestom in izlivom Rižane zgradili obsežen nasip, je bil Škocjanski zaliv dokončno spremenjen v zatok. Površina Zatoka se je s širjenjem Luke in spremljajočih dejavnosti kasneje le še zmanjševala.

Škocjanski zatok je kot posledica človekovega poseganja v prostor postal največje brakično mokrišče pri nas, ki ga kljub bližini urbanega centra odlikuje velika pestrost živalskih in rastlinskih vrst, saj tu prebiva kar 41 % pri nas živečih vrst dvoživk in plazilcev, 55 % ptic ter 36 % sesalcev. Moč je najti tudi nekatere vrste, ki so zavarovane z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, kot na primer: zelena krastača (Bufo viridis), debeloglavka (Rana ridibunda), močvirska sklednica (Emys orbicularis), etruščanska rovka (Suncus etruscus), mala bela čaplja (Egretta garzetta), beločeli deževnih (Charadrius alexandrinus) in druge.

Zaradi mačehovskega odnosa je bil Škocjanski zatok večkrat na robu uničenja, dokler ga niso leta 1993 po dolgoletnih prizadevanjih zavarovali z Odlokom o interventnem zavarovanju, leta 1998 pa je pridobil tudi status naravnega rezervata. Slednji obsega polslano laguno, obdano z rastišči slanuš in trstičjem ter opuščena kmetijska zemljišča na Bertoški bonifiki, ki so bila preurejena v sladkovodno močvirje. V okviru rezervata je skupno zavarovanih 120,7 ha površin, izmed katerih na brakični del odpade 87,1 ha, na sladkovodni pa 32,6 ha. V brakičnem delu se mešata sladka voda, ki v Zatok doteka preko razbremenilnika na Rižani, ter morska voda, ki priteka skozi z zapornico reguliran prepust. Sladkovodni in brakični del sta med seboj fizično ločena.

V letih po zavarovanju sta na območju rezervata potekali intenzivna sanacija in renaturacija, ki sta pripomogli k izboljšanju stanja okolja ter s tem k vzpostavitvi in ohranjanju ugodnega stanja habitatov in tam živečih vrst. Poglobitev lagune in povečanje habitatov ob njej je pripomoglo, da se je ponovno okrepila funkcija Škocjanskega zatoka kot območja gnezditve in prezimovanja velikega števila ptic. Nekatere ptice selivke se med selitvijo tu ustavijo, da si odpočijejo in naberejo novih moči za nadaljevanje poti. S tega vidika je Zatok pomemben tudi v mednarodnem smislu.

Spletne povezave

• Naravni rezervat Škocjanski zatok

Strokovne reference in viri

• Učakar, T. 2009: Geografija naravnega rezervata Škocjanski zatok. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 39357538]
• Vidmar, B. 1999: Program varstva in razvoja naravnega rezervata Škocjanski zatok. Annales 9-1(15), 27–35. Koper. [COBISS-ID 6384177]

Avtor zapisa

Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Trobec, T. 2010: Škocjanski zatok. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/361-skocjanski-zatok.