Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Opis

Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ob Gruberjevem prekopu na jugovzhodni strani Grajskega griča, velja za eno najstarejših kulturnih, znanstvenih in izobraževalnih ustanov z neprekinjenim delovanjem pri nas. Leta 2010 je praznoval 200-letnico delovanja. V evropskem merilu spada med srednje stare vrtove. Včlanjen je v svetovno organizacijo botaničnih vrtov BGCI (Botanic Gardens Conservation International).

Ob njegovi otvoritvi 11. julija 1810 je maršal Auguste Marmont, prvi guverner Ilirskih provinc, v vrtu zasadil lipo, ki še danes raste. Na začetku se je zdajšnji Botanični vrt imenoval Vrt domovinske flore. Deloval je v okviru visoke šole École Centrale, kjer so ga uporabljali za potrebe medicinskega študija. Ustanovljen je bil na pobudo Franca Hladnika (1773–1844), ki je bil prvi vodja vrta in prvi botanik – znanstvenik domačega rodu. Vrt se je postopoma razširil od prvotnih 33 arov na zdajšnja 2 ha. Za njegov razvoj so bili zaslužni mnogi strokovnjaki, med katerimi omenjamo tiste, ki so izstopali po vodstvenem in raziskovalnem delu. Vrt so začeli zasajati leta 1810 z rastlinami, ki jih je Hladnik že prej gojil na licejskem vrtu. Že po dveh letih je bilo v vrtu 768 vrst domačih rastlin. Hladnikov naslednik Ivan Nepomuk Biatzovsky je svojemu predhodniku na čast poimenoval rastlino Scopolia hladnikiana. Po Hladniku je poimenovana tudi Rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia). Naslednik Biatzovskega je bil Andrej Fleischmann, ki je v botanični vrt prišel kot štirinajstleten vajenec in Hladnikov učenec. Poznan je kot avtor pomembnega dela s področja botanike „Übersicht der Flora Krains” (Pregled kranjske flore iz leta 1844). Njemu na čast je Hladnik poimenoval rastlino Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa var. fleischmanni) – endemit, ki ga v naravnem okolju ne najdemo več, zato velja za našo posebnost in pravo dragocenost ljubljanskega botaničnega vrta. V botanični literaturi navajajo kot edino rastišče zanj prav ljubljanski botanični vrt. Fleischmannu na čast je botanik Reichenbach poimenoval vrsto Scabioso fleischmanni (sedaj Knautia f.). Kot naslednjega iz vrste ravnateljev botaničnega vrta velja omeniti Alfonza Paulina, ki je posebej zaslužen, ker je leta 1889 pričel z izdajanjem vsakoletnega seznama semen (Index seminum), ki so ga pošiljali sorodnim ustanovam po svetu. V letih 1901–1936 je izhajala Paulinova slovita, okrog 2000 taksonov obsegajoča herbarijska zbirka Flora exsiccata carniolica. Pomemben je bil tudi Paulinov učenec Franc Juvan, ki je v vrtu kot vrtnar deloval kar 64 let. Po njem je poimenovan Juvanov netresk (S. juvanii). Po drugi svetovni vojni je vodstvo prevzel Jože Lazar, ki je zaslužen za izgradnjo rastlinjaka. Sledil mu je Vinko Strgar (1967 –1992), ki je nadaljeval njegovo delo in še izboljšal stike s sorodnimi ustanovami po svetu. Botanični vrt trenutno vodi Jože Bavcon.

Leta 1920 je botanični vrt prešel pod okrilje Univerze v Ljubljani. Zdaj deluje v sklopu Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete in skrbi za predstavitev tako domačega kot tudi tujega rastlinstva, ki uspeva v našem podnebju. Na dveh hektarjih površine raste več kot 4500 vrst, podvrst in oblik, med katerimi je več kot tretjina domačih, ostale rastline pa so iz različnih območij Evrope in z drugih celin. V vrtu vsako leto nabirajo semena za lastne potrebe in tudi za izmenjavo med botaničnimi vrtovi (semenska genska banka). Ljubljanski botanični vrt vsako leto tiska publikacijo Index seminum, s katero ponuja partnerjem v zamenjavo pore, semena in žive rastline približno 1000 taksonov, od katerih jih je približno tretjina nabranih v naravi. Poleg tega se botanični vrt ukvarja z raziskovanjem in gojenjem naših endemitov, vzgajanjem rastlin, ki so v naravi ogrožene ali v Sloveniji celo že izumrle in z gojenjem rastlin, ki so v Sloveniji na meji svojega areala razširjenosti. Njegovi sodelavci posebno mesto namenjajo rastlinam, ki imajo na našem ozemlju klasično nahajališče.

Botanični vrt je razdeljen na 9 enot: arboretum s parkovno zasajenimi različni predstavniki dreves in grmovnic, rastlinski sistem, kjer so predstavljene rastline, razvrščene po sorodstvenih kriterijih, bajer in bazeni z vodnimi ter močvirskimi rastlinami, skalnjak z rastlinami iz gorskih predelov in Krasa (ekološko-geografske skupine), rastlinjak, kjer uspevajo zlasti predstavnice tropskih rastlinskih vrst, ki potrebujejo višjo zračno vlago in enakomerno temperaturo čez vse leto, sredozemske rastline, tematski vrt z različnimi skupinami rastlin z vidika njihove uporabnosti (zdravilne, strupene, industrijske itd.) ter gojitveni del z gredami za vzgojo in množenje rastlin, ki je obenem tudi prostor za raziskovalno delo.

Kot je že leta 1973 zapisal Strgar, ljubljanski botanični vrt zaradi premajhnega zemljišča na zdajšnjem prostoru nima prihodnosti, želja po njegovi preselitvi pa je komaj kaj mlajša kot sam vrt. Ureditev novega vrta je predvidena v okviru Biološkega središča pod Rožnikom.

Spletne povezave

• Botanični vrt Univerze vLljubljani
• Spominski kovanec za 2 evra ob dvestoletnici Botaničnega vrta v Ljubljani.

Strokovne reference in viri

• Bavcon, J. 2000: Botanični vrt v Ljubljani. Ljubljana. [COBISS-ID 1449056]
• Bavcon, J. 2010: 200 let botaničnega vrta v Ljubljani. Ljubljana. [COBISS-ID 249579008]
• Strgar, V. 1973: Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Maribor. [COBISS-ID 3339009]
• Wraber, T. 1971: Predstavljamo naše naravoslovne ustanove : na obisku v ljubljanskem botaničnem vrtu. Proteus. Letn. 33, št. 9/10, str. 399–405.. Ljubljana. [COBISS-ID 15715373]

Avtor zapisa

Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Hribar, M. 2010: Botanični vrt Univerze v Ljubljani. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/378-botanicni-vrt-univerze-v-ljubljani.