Kostanjevica

Opis

Ljubljansko barje je močvirna ravan, ki obsega 120 km2. Monotono ravnino prekinja približno 15 večjih ali manjših, večinoma z gozdom poraslih gričkov ali osamelcev, ki so posejani po Barju in se vzpenjajo nad ravnino do sto metrov visoko. Imena osamelcev pogosto označujejo njihove oblikovne značilnosti.

Kostanjevica pri Bevkah je deloma iz triasnega dolomita, deloma iz karbonskih plasti, ki so še na severnem delu osamelca Bevke. Sicer pa so vzhodni deli Kostanjevice, pretežni del Bevk, Blatna Brezovica, Sinja Gorica in Hruševica vsi iz zgornjetriasnega dolomita, v katerem so na mnogih mestih še danes aktivni peskokopi.

Na severnem pobočju Kostanjevice je visoko barje s samostojnim vodnim režimom, imenovano Mali Plac (tudi Mali Blatec). Barje je že precej zaraščeno s travo stožko, jelšami in brezami, kljub temu pa na šotnih tleh uspevajo nekatere rastline, značilne za visoko barje: okroglolistna in srednja rosika (Drosera rotundifolia, D. intermedia), nožničavi munec (Eriophorum vaginatum) in mahovnica (Oxycoccus palustris).

Osamelci Kostanjevica, Plešivca, Sinja gorica, Blatna Brezovica, Bevke (Brdo), Grič in osamelci pri Vnanjih goricah (Veliki vrh), so vrhovi slemena, ki ločuje Podlipsko dolino na severu in dolino Ljubljanice na jugu.

Ljubljansko barje je nastalo na tektonsko zelo aktivnem območju, ki ga prečkajo številni prelomi, tako alpske, kot tudi dinarske smeri. Ob prelomih so se nekateri deli površja ugreznili, vendar ne hkrati. Ponekod je bilo ugrezanje hitrejše, drugod pa so kamninski bloki zastajali. Osamelci ali »otoki« so manj ugreznjeni deli dna Ljubljanskega barja, zato imajo podobno kamninsko sestavo kot zaledje in dno pod pleistocenskimi sedimenti. V največji meri je to triasni dolomit, kar dokazujejo podatki iz mnogih vrtin, ko so na različnih globinah naleteli na dolomitno podlago.

Na Barju poplave še vedno v veliki meri narekujejo rabo tal, zato je poselitev (z izjemo južnega dela Ljubljane) redka. V osrednjem delu Barja je deset naselij, od tega jih je kar osem zaradi varnosti pred poplavami naslonjenih na osamelce. Slednji so pretežno porasli z gozdom, tako da jih že na daleč opazimo.

Strokovne reference in viri

• Anko, B. 2008: Ljubljansko barje kot naravna dediščina. Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Ljubljana. [COBISS-ID 242367232]
• Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. 1998: Ljubljansko barje. Slovenija – Pokrajine in ljudje. Ljubljana. [COBISS-ID 73447936]
• Pavšič, J. 2008: Geologija barja in njegovega obrobja. Ljubljansko barje. Ljubljana. [COBISS-ID 242367232]
• Puc, M., Vidic, J., Skoberne, P. 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije-2. del: osrednja Slovenija. Ljubljana. [COBISS-ID 424015]

Opombe

Erhartič, B.

Avtor zapisa

Bojan Erhartič (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Erhartič, B. 2010: Kostanjevica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/455-kostanjevica.