S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Zemeljski plaz Stožje

Uradna oznaka: -
Sinonimi: Zemeljski plaz Stovžje
Zemeljski plaz Stožje se je sprožil novembra 2000 zaradi obilnih jesenskih padavin in s prostornino 1,5 milijona m3 sodi med večje recentne zemeljske plazove v Sloveniji. Posledični drobirski tok je v Logu pod Mangartom terjal sedem življenj.

Opis

Novembra 2000 so obilne padavine sprožile po Sloveniji številne zemeljske plazove. Med večjimi je bil zemeljski plaz na pobočju Stožja pri Mangartski planini v Triglavskem narodnem parku.

Dne 15. novembra 2000 se je na nadmorski višini med 1300 in 1700 metrov sprožil zemeljski plaz, ki je dosegel sotočje Mangartskega potoka in Predelice ter odnesel most na cesti Strmec–Predel. Območje sprožitve je dolgo 900 metrov in široko 300 do 400 metrov, povprečna debelina splazele gmote pa je bila deset metrov. Gradivo je skoraj v celoti zapolnilo dolinsko dno med Mangartsko planino in omenjenim sotočjem. Prostornina zemeljskega plazu je bila ocenjena na 1,5 milijona m3. Kamninskemu gradivu so bila primešana številna debla in kosi lesa, saj je bilo odnesenega okrog 25 hektarjev gozda. Kljub temu je bil delež lesa in drugega organskega gradiva v primerjavi s celotnim gradivom neznaten.

Po ustalitvi se je v plazino nabirala voda – padavinska voda in vode Mangartskega potoka. Ko je voda predstavljala približno tretjino prostornine gmote, se je le-ta utekočinila in v noči s 16. na 17. november 2000 kot drobirski tok stekla proti dolini Koritnice. Drobirski tok je potoval z veliko hitrostjo (približno 8 m/s) in je okrog tri kilometre oddaljeno ter približno 700 višinskih metrom nižje ležečo vas Log pod Mangartom dosegel v nekaj minutah. Zaradi velike hitrosti, židkosti in velike količine gradiva je tok dosegel veliko vztrajnost, ki je v zavojih povzročila značilno nadvišanje. V dolini Koritnice se je večji del gradiva odložil v obliki vršaja. V Logu pod Mangartom je drobirski tok zahteval sedem življenj, porušil in poškodoval 18 stanovanjskih ter 8 gospodarskih objektov in na površini 15 hektarjev odložil 700.000 m3 kamninskega gradiva.

Povod za plazenje so bile obilne jesenske padavine. Novembra 2000 je na območju padlo 1234 milimetrov padavin, kar je približno polovica povprečnih letnih padavin in štirikrat toliko, kot je dolgoletno novembrsko povprečje. Skupna višina oktobrskih in novembrskih padavin je presegla 1700 milimetrov. Pomembna je bila izjemno velika dnevna količina padavin z intenzivnostjo prek 300 milimetrov padavin na dan.

Med pomembne vzroke za plazenje sodi geološka sestava. Do plazenja je prišlo v 100–200 metrov debelih julsko-tuvalskih tamarskih (rabeljskih) plasteh, ki jih sestavljajo apnenec, lapornati apnenec, laporovec in skrilavi glinavec. Slednji pri dolgotrajni izpostavljenosti zunanjim dejavnikom razpade v slabo prepustno glino in močno zaglinjen grušč. V Julijskih Alpah te plasti izdanjajo v Loški Koritnici, dolini Mangartskega potoka, dolini potoka Ilovca in v Tamarju. Te plasti so močno zaglinjene in slabo prepuščajo vodo. Nad njimi so 700 metrov debele plasti skladnatega glavnega dolomita z vložki zelenkasto sivega laporovca in lapornatega dolomita. Glavni dolomit omejuje plazišče na vzhodni strani. Je tektonsko poškodovan in izdanja na zahodnem, spodnjem robu plazišča. Dolomit gradi ostenje Vršiča (1918 m) nad plaziščem, zato je pobočje pod Vršičem posejano z večjimi bloki in dolomitnim gruščem. Na kontaktu dolomita in laporovca so na zahodni strani plazišča izviri. Kamnine vpadajo 30° proti jugu-jugozahodu. V isto smer vpadajo tudi pobočja, kar je »ugodno« za plazenje. Spodnji del plazišča sestavljajo predvsem kvartarni sedimenti. Večinoma gre za pobočni grušč, periglacialno in ledeniško gradivo.

Zemeljski plazovi so pomembna geomorfološka dediščina, saj pripomorejo k razumevanju oblikovanja reliefa. Drobirski tokovi nas na primer opozarjajo na »katastrofičen« izvor vršajev.

Avtor zapisa

Matija Zorn (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Zorn, M. 2016: Zemeljski plaz Stožje. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/497-zemeljski-plaz-stozje.