Ravenska jama

Opis

Ravenska jama leži na južnih pobočjih Velikega Kovka (839 m), pri slikoviti vasici Ravne pri Cerknem. Vhod vanjo se odpira v Gorenjih Ravnah, le nekaj metrov od domačije pri Kramarju. Ozek vhodni rov na nadmorski višini 703 m vodi v 352 m dolg splet ozkih rovov in vmesnih dvoranic, ki so razvrščeni v treh nivojih. Najnižji del jame je dobrih 20 m pod jamskim vhodom. Jamska tla pokrivajo debeli nanosi gline, stene in strop pa v veliki meri prekriva karbonatna siga, ki jo sestavljata aragonit in kalcit. Ob močnejšem deževju lahko del jamskih prostorov zalije voda. Jama je oblikovana v srednjetriasnem langobardskem apnencu in dolomitni breči, ki sta v obliki velike leče vložena v obsežen sklop kamnin ognjeniškega izvora. V okolici prevladujejo keratofirji, porfirji, porfiriti in diabaz ter njihovi tufi. Glede na velikost in nenavadno lego jame geologi sklepajo, da so bile v času njenega nastajanja v širši okolici Raven precej drugačne geološke razmere, kot jih opazujemo v sodobnosti.

Vhod v Ravensko jamo je leta 1832 po naključju odkril domačin Martin Čelik, ko je tik ob svoji hiši odprl manjši kamnolom, da bi stavbo prezidal in razširil. Dve leti pozneje je jamo raziskal in opisal Idrijčan Henrik Freyer, naravoslovec in kustos Deželnega muzeja v Ljubljani. Freyer je izdelal tudi skico jamskih prostorov, pri opisu jame pa omenja, da je iz sten izklesal najlepše kose aragonita in jih izročil ljubljanskemu muzeju, ki naj bi z izmenjavo kristalov obogatil svoje zbirke. Ker je kmalu po odkritju jame kmetu Čeliku toča dve leti zapored uničila vse poljščine, je vhod zazidal. Takrat so namreč verjeli, da vremenske ujme nastajajo zaradi odprtega vhoda v podzemlje. Lepota ravenskega kraškega podzemlja z izjemnim aragonitnim okrasjem je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja le redko privabila domačine in občasne druge obiskovalce. Po dolgoletnem prizadevanju geografa in krasoslovca Romana Savnika so jamo leta 1956 »ponovno odkrili« člani Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne in idrijski jamarji. Jamo so natančno izmerili, izdelali podroben načrt ter preučili njen nastanek.

Posebnost Ravenske jame, zaradi katere je poznana daleč naokrog, je bogato aragonitno okrasje. Medtem ko so kalcitne sige in kapniki v jamah običajen pojav, snežno beli aragonitni kristali krasijo le redke med njimi. V Sloveniji se aragonit pojavlja še v Kamniški jami v Kamniško-Savinjskih Alpah, Jami pri Svetih Treh Kraljih v Rovtarskem hribovju in Rotovnikovi jami pri Šoštanju. Posamezni aragonitni ježki so nastali tudi na stenah rovov opuščenega rudnika železove rude na Rudnici nad Podčetrtkom.

Aragonit Ravenske jame je odložen v obliki sige, stalaktitov, stalagmitov, helektitov in tudi v obliki kopuč igličastih kristalov, ki jim pravimo aragonitni ježki. Najimenitnejši med njimi imajo tudi čez deset centimetrov dolge iglice. V Ravenski jami se poleg aragonita izloča tudi kalcit. Nastajanje enega ali drugega minerala je odvisno od kemične sestave vode, ki pronica skozi jamski strop. Voda, iz katere se izločajo aragonitni kristali, mora vsebovati vsaj trikrat več raztopljenega magnezija kot kalcija. Raziskovalci domnevajo, da se v jami še vedno izločata tako aragonit kot kalcit.

Zaradi nesoglasij med občino Cerkno, idrijskimi jamarji in lastnico zemljišča, po katerem poteka dostop do jame, je Ravenska jama že več let zaprta za javnost. Leta 2005 so v njeni bližini odkrili nov vhod v kraško podzemlje. Tudi ta jama naj bi bila bogato okrašena z aragonitom in po mnenju jamarjev obstaja možnost, da sta obe jami povezani. Zaradi bojazni pred ropanjem kristalov je za zdaj tudi novoodkrita jama zaprta za oglede.

Spletne povezave

• Aragonitna Ravenska jama
• Ravne in Ravenska jama

Strokovne reference in viri

• Gams, I. 2004: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana. [COBISS-ID 214527488]
• Kuščer, D., Savnik, R., Gantar, J. 1959: Ravenska jama. Acta carsologica 2, 5–25. Ljubljana.
• Placer, L., Ogorelec, B., Čar, J., Mišič, M. 1989: Nekaj novih podatkov o Ravenski jami na Cerkljanskem. Acta carsologica 18, 129–138. Ljubljana. [COBISS-ID 20944128]
• Preisinger, D. 2006: Aragonitni ježki v Ravenski in Kamniški jami. Mineralna bogastva Slovenije, 212–214. Ljubljana. [COBISS-ID 530677]
• Savnik, R. 1956: Proučevanje idrijskega krasa. Idrijski razgledi 1-4, 163–169. Idrija. [COBISS-ID 3423643]
• Skoberne, P. 1988: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 7016448]
• Čar, J. 1961: Odkritje v Ravenski jami. Idrijski razgledi 6-3, 70–71. Idrija. [COBISS-ID 8153645]
• Čar, J. 1991: Aragonitna Ravenska jama. Idrijski razgledi 36-1, 61–62. Idrija. [COBISS-ID 35236096]

Avtor zapisa

Mauro Hrvatin (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Hrvatin, M. 2016: Ravenska jama. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/502-ravenska-jama.