Graščina v Dupljah

Opis

Dupljanska graščina nikakor ne sodi med tiste pomembne srednjeveške gradove, kjer so gospodarile mogočne plemiške rodbine. Bila je le skromno podeželsko prebivališče vitezov, ki so upravljali z bližnjim Udin borštom. Zato je v starejših zapisih poimenovana tudi Vojvodov grad. Prva listina, ki omenja Dupljanske viteze datira med 1205 in 1208. Kasneje se omenjajo še v 14. stol. (l. 1343, 1360, 1363, 1374). 15. in 16. stol. sta bolj skopi po ohranjenih virih. Pomembnejše za razcvet graščine postane 17. stol. Leta 1614 prevzame Dupljansko graščino rodbina Crabath. Sprva Adam Crabath, nato njegov sin Jurij Fran Crabath in od leta 1647 Jan Gašper Crabath. Leta 1657 se je Elizabeta Crabath poročila z Wolfgangom Theodoricom von Posarelli. Tako je posestvo prešlo s krajšo prekinitvijo v roke rodbine Posarelli za naslednjih sto let. Med najpomembnejšimi lastniki velja omeniti Antona Franca Jožefa Posarellija, ki je bil poslanec in načelnik deželnih stanov. Leta 1732 je postal član bratovščine sv. Dizme, ki je združevala izobražence večinoma plemiškega rodu. V spominski knjigi omenjene bratovščine zasledimo njegov grb in posvetilo ob njegovem sprejemu. Za časa svojega bivanja je Anton Franc Jožef Posarelli obnovil graščino in naročil poslikavo fasade, ki je danes obnovljena in daje stavbi reprezentančni baročni videz. Kakšna je bila takrat notranjost graščine, razporeditev prostorov in njih opremljenost, pa zelo natančno izvemo iz zapuščinskega inventarja, ki je bil sestavljen po njegovi smrti leta 1759. Med pomembnejšimi prostori so: soba v prvem nadstropju, ki je bila bogato opremljena s pohištvom, preprogami in ogledali in slikami ter jedilnica z ovalno mizo za dvanajst oseb ter z vso pripadajočo opremo. V popisu se še posebej omenjajo knjige, med katerimi sta za nas poznani in najpomembnejši Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske v štirih delih in njegova topografija z bakrorezi gradov, med katerimi je opisana in upodobljena tudi dupljanska graščina. Anton Franc Jožef Posarelli je bil pokopan v nakljanski cerkvi. Žal pa se po njegovi smrti pričenja nezadržen propad graščine. Že njegovi otroci, bilo jih je pet, niso več živeli v graščini. Leta 1773 so jo prodali Luki Smoletu. S tem je graščina prešla iz plemiških v meščanske roke. Tudi on je že čez pet let posestvo prodal kovorskemu župniku Francu Pleterskemu, ki je v graščini živel do 1785. Kasnejši lastniki so se zelo hitro menjavali, dokler ni v začetku 19. stol. graščina postala navadna kmetija. Dokončen propad pa je doživela s požarom leta 1832. Po njem so stavbo znižali in skrajšali za eno tretjino. V naslednjih 150 letih pa je izginilo skoraj vse, kar je stavbi še dajalo grajski videz. Zato je obnova v letih 1976 do 1985, ki se jo je lotila družina Mauser, terjala dokaj domiselnosti in veliko mero kompromisa, med skromnim ohranjenim originalnim in novim dodanim, v smislu nekdanje grajske arhitekture. A doslednost pri realizaciji ideje je spomenik ohranila v dokaj verni podobi. Starejši, levi del stavbe je danes urejen deloma kot muzej, deloma kot galerija, v enem od prostorov pa je predstavljen stalni prikaz zgodovine graščine. Leta 1985 je bila stavba razglašena za zgodovinski in kulturni spomenik.

Spletne povezave

• Graščina Duplje

Strokovne reference in viri

• Mauser, M. 1985: Dupljanska graščina. Ljubljana. [COBISS-ID 5791744]
• Mauser, M. 1996: Zgodovinski oris Dupljanske graščine. Dupljanski zbornik, 44-50. Duplje. [COBISS-ID 80186112]

Avtor zapisa

Matjaž Mauser

Predlog citata

Mauser, M. 2010: Graščina v Dupljah. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/320-grascina-v-dupljah.