Lahinja

Opis

Lahinja s svojimi dobrimi 33 km toka velja za osrednji vodotok Bele krajine. Izvira v več kraških izvirih na zahodnem robu belokranjskega ravnika v kakih 100 m dolgi, neizraziti zatrepni dolini pod vasema Knežina in Belčji Vrh. Napaja se s podzemnimi vodami, ki pritekajo izpod nekoliko višjega in zakraselega Velikega Bukovja. Ob tektonsko natrti kamnini prihaja ponekod vzdolž toka v manjših izvirih na površje celo nekoliko toplejša voda.

Kmalu po izviru se Lahinji priključi potok Nerajčica, ki se napaja s podzemno vodo s Poljanske gore. V samem povirju imata Lahinja in Nerajčica neznaten strmec in počasen tok s številnimi okljuki, zaradi česar sta se tu izoblikovali dve močvirji, imenovani Lahinjske luge in Nerajske luge, ki sta pribežališči za mnoge redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste.

Ko Lahinja zapusti luge, se njena dolina zoži na vsega 20–50 m in hkrati začne močno meandrirati. Tu se prične njen kanjon, ki se nato mimo Pustega Gradca nadaljuje vse do Črnomlja in naprej skoraj do izliva v Kolpo pri Primostku. Za Lahinjo je značilno, da ni prodonosna in da ima neznaten strmec, saj se na svoji poti od izvira do izliva spusti za vsega 19 m.

Lahinja ima izrazito asimetrično rečno mrežo. Vse daljše vodnate pritoke dobiva z leve strani. Pri Dragatušu se vanjo izliva Podturnščica, pri Črnomlju Dobličica, pod Gradacem pa Krupa. Vsi omenjeni pritoki so prav tako kraški.

Pestra obrežna in vodna vegetacija ob Lahinji zagotavlja ugodne življenjske razmere številnim vodnim in obvodnim živalskim vrstam. Med območja Nature 2000 reko uvršča do sedaj popisanih 14 ogroženih živalskih vrst, ki so tudi na seznamu Direktive o habitatih. Rečni ekosistem je med drugim pomemben življenjski prostor v evropskem merilu ogroženih in redkih vrst rib, kot so platnica (Rutilus pigus), pezdirka (Rhodeus sericeus amarus), pohra (Barbus meridionalis), keslerjev globoček (Gobio kessleri), navadna nežica (Cobitis taenia) in zlata nežica (Sabanejewia aurata), pa raka koščaka (Austopotamobius torrentium), potočnega piškurja (Eudontomyzon spp.), želve močvirske sklednice (Emys orbicularis) ter tudi vidre (Lutra lutra) in vodomca (Alcedo atthis). V času selitve je območje ob Lahinji postajališče mnogih vodnih ptičev.

Edina vodomerna postaja na Lahinji je v Gradacu pred sotočjem s Krupo. Podatke o vodostajih beleži od leta 1952. Povprečni pretok v tem obdobju je znašal 5,8 m³/s. Najbolj vodnat mesec je marec, najmanj vode pa je v strugi poleti, ko je tudi največje izhlapevanje. Tedaj so najnižji pretoki v povprečju za več kot 10-krat manjši od letnega povprečja. Slednje, skupaj s skromnimi strmci, podčrtuje veliko vodnoekološko občutljivost Lahinje in drugih Belokranjskih voda na onesnaževanje z odpadnimi vodami in drugimi oblikami obremenjevanja vodnih tokov.

Strokovne reference in viri

• Ivanovič, M. 2008: Krajinski park Lahinja - širše zavarovano območje. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 25–42. Ljubljana. [COBISS-ID 38330466]
• Natek, K., Stepišnik, U. 2008: Geomorfološke značilnosti Bele krajine in Krajinskega parka Lahinja. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 53–70. Ljubljana. [COBISS-ID 38332514]
• Plut, D. 2008: Pokrajinske značilnosti Bele krajine. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 9-24. Ljubljana. [COBISS-ID 38330210]
• Plut, D. 1988: Belokranjske vode. Novo mesto. [COBISS-ID 4030976]
• Plut, D., Brečko Grubar, V. 2008: Hidrogeografske značilnosti Lahinje in Krajinskega parka Lahinja. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 91–104. Ljubljana. [COBISS-ID 38333282]
• Skoberne, P., Peterlin, S. 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 2. del, osrednja Slovenija. Ljubljana. [COBISS-ID 424015]

Avtor zapisa

Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Trobec, T. 2010: Lahinja. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/38-lahinja.