Lectarjeva hiša

Opis

Hiša na Linhartovem trgu 2, ki združuje muzejsko delavnico, gostilno in penzion Lectar, je kulturni in zgodovinski spomenik. Nahaja se v Radovljici, v nizu hiš na severnem delu osrednjega trga ob gradu, in sicer na 491 metrih nadmorske višine. Sodi med meščanske hiše, ki predstavljajo pomembno arhitekturno in kulturno dediščino na Slovenskem.

Zidana nadstropna hiša je stara več kot petsto let. Predelana je bila v baroku ter v prvi polovici 19. stoletja, vendar so številne prezidave v večji meri zabrisale njen poznosrednjeveški nastanek. Leta 1766 so v hiši odprli lectarsko delavnico, v kateri so se ukvarjali s tudi svečarstvom, najbolj pa so po peki lectovih src, po katerih je tedanji lastnik Jakob Krivic hišo tudi poimenoval. Lectarstvo, ki je pomembno zaznamovalo stavbo, je stara in priznana slovenska tradicionalna obrt, s katero se izdeluje lect – t. j. poltrajno pecivo v obliki ploščic ali figuralnih, ornamentalnih ali predmetnih podobnjakov. Oblikujejo ga s pomočjo lesenih, pločevinastih modelov ali prostoročno. Obrt sodi med najstarejše dejavnosti v mestih in trgih, na podeželju pa so se lectarske delavnice pojavile v 19. stoletju, ko je dejavnost doživela svoj razcvet. Klasično lectarstvo in svečarstvo se je začelo spreminjati šele v letih pred drugo svetovno vojno in po njej. Danes so izdelki iz lecta dragocen turistični spominek ter zanimivo promocijsko ali poslovno darilo.

Leta 1822 so v hiši odprli gostilno in penzion Lectar, kar pomeni zametke najstarejše gostilniške dejavnosti na radovljiškem območju. Od leta 1992 je hiša v lasti zakoncev Jožeta in Lili Andrejaš. Od leta 2008 dalje se na njuno pobudo v hiši ohranjajo primarne dejavnosti: gostilna, penzion in lectarska delavnica. Gostilniška dejavnost poteka neprekinjeno od leta 1822. Ob 250. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta, ki je bila leta 2006, so ponovno odprli muzejsko usmerjeno lectarsko delavnico, ki je vključena med Gorenjske muzeje. Pri pripravi projekta so sodelovali etnolog dr. Janez Bogataj ter radovljiška občina. V delavnico so prenesli mnogo ohranjenih predmetov iz Ljutomerske lectarske delavnice: izvirne recepte, peč iz konca šestdesetih let 20. stoletja let, okraske, stare modele za izdelavo lectov, nekdanje lesene obloge na stenah in »garbo«, kakor so se imenovale lesene deske, na katerih so razstavljeni lectarski izdelki. Leta 2008 so ponovno odprli še penzion, ki je prenehal delovati po drugi svetovni vojni.

Spletne povezave

• Hiša s tradicijo Lectar – domača stran

Strokovne reference in viri

• Bogataj, J. 1989: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana, DZS. [COBISS-ID 13989632]

Avtor zapisa

Eva Batista (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Batista, E. 2010: Lectarjeva hiša. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://dedi.si/dediscina/52-lectarjeva-hisa.